Spletno mesto uporablja piškotke za zagotavljanje boljše uporabniške izkušje, spremljanje statistike obiska in prikazovanje oglasov. Z nadaljevanjem obiska spletnega mesta ali s klikom na gumb "Se strinjam" se strinjate z uporabo piškotkov. Se strinjam Več o tem ...
 
 

Depresija
Jasna Kordič, dr. med.

 

1. Kaj je depresija?

Depresija je zapletena motnja zdravja, ki prizadene področje razpoloţenja in čustvovanja, mišljenja in kognitivnih (spominskih funkcij), spremeni psihomotorično aktivnost, ter se manifestira z raznolikimi telesnimi siptomi.

Lahko se pojavi kot enkratna epizoda, ki po ustreznem zdravljenju izzveni, lahko pa preide v kronično motnjo, ki se ponavlja.

Depresivnost z občutki potrtosti, brezvoljnosti, brezupa, zaskrbljenostjo in tesnobnostjo močno spremeni bolnikovo doživljanje sveta  in  prizadene njegovo samopodobo. Depresivni bolniki se zato umikajo v osamo in opuščajo aktivnosti, ki so zanje pomembne za uveljavitev, izgubljajo pa tudi interes za stvari, ki so jih pred boleznijo z veseljem počeli. Kakovost življenja se jim tako zelo poslabša.

 

2. Epidemiologija depresije

  • Je druga najpogostejša duševna motnja (najpogostejša skupina duševnih motenj so motnje prilagajanja in s stresom povezane motnje).
  • Je 2x pogostejša pri ženskah.
  • 6-8% bolnikov ima hujšo obliko.
  • V 50% primerov je neprepoznana.
  • 10 -15%  bolnikov napravi samomor.

 

3. Etiologija depresije

Pri nastanku depresije sodeluje več dejavnikov, ki se med seboj prepletajo, to so biološki, psihološki in eksogeni. Če so našteti dejavniki prisotni, to še ne pomeni, da se bo bolezen  pojavila, obstaja pa predisponiranost zanjo in se bo ob določenih sprožilnih dejavnikih lahko izrazila. 

Biološki dejavniki:

a) dednost - depresija se pogosteje pojavi pri človeku, ki ima v sorodstvu depresivnega bolnika. Pri depresivnih bolnikih zboli 10-30% sorodnikov v prvem kolenu.

b) prenašalci živčnih impulzov - depresivne motnje, naj bi bile posledica pomanjkanja prenašalcev živčnih impulzov na enem ali več mestih v možganih (to je zaenkrat samo hipoteza). Antidepresivi delujejo tako, da povečajo količino prenašalca živčnih impulzov.

c) endokrinološke motnje: depresije so pogostejše pri npr: Cushingovi bolezni, bolezni obščitničnih žlez, ...

Psihološki dejavniki:  so omejeni v okvire psihološkega razvoja otroka, njegovega odnosa s primarnim objektom (materjo) in kasneje tudi s širšo okolico. Tako igrajo tukaj pomembno vlogo zgodnje otrokove izkušnje čustvenega prikrajšanja,  pridobljene v odnosu z materjo. Čustveno prikrajšanje pomeni pomanjkanje čustvene sprejetosti, pohval, spodbud, nestabilni in nepredvidljivi čustveni odnosi ali pa tudi čustvena nedostopnost staršev. Zaradi izkušenj čustvenega prikrajšanja ima otrok težave pri razvijanju občutka lastne vrednosti. Posledica je majhno samospoštovanje, nagnjenost k samorazvrednotenju, negativna samopodoba in negativno mnenje o svetu. Opisano je psihodinamični vidik psiholoških dejavnikov..

Obstaja pa še kognitivni model le-teh  in izhaja iz tega, da je oseba z depresijo v otroštvu in mladosti na temelju negativnih izkušenj pridobila negativno sliko o sebi. Zato se kasneje v odrasli dobi nagiba k temu, da sebe, svojo sposobnost in prihodnost ocenjuje negativno.

Eksogeni - od zunaj vnešeni: zdravila antihipertenzivi, antipsihotiki, antihistaminiki, analgetiki, antiparkinsoniki, hormoni (kortikosteroidi).

Sprožilni dejavniki:      

  • doživetje izgube in ločitev
  • konflikti in obremenitve
  • osamljenost
  • pomembni življenjski dogodki
  • razbremenitve po večjih obremenitvah
  • reakcije vezane na obletnice oz. pomembne datume

 

4. Klinična slika depresije

Depresija se izraža s simptomi in znaki na različnih področjih

A. Področje razpoloženja in čustvovanja:

  • žalost
  • občutek praznine
  • apatičnost
  • tesnobnost
  • razdražljivost
  • jezavost
  • zmanjšana zmožnost veselja

B. Področje mišljenja in spominskih funkcij:

  • motnje koncentracije
  • neodločnost
  • zmanjšano samospoštovanje
  • nerazumni očitki samemu sebi
  • občutki krivde in nemoči
  • pesimizem
  • razmišljanje o smrti in samomoru

C. Področje psihomotorične aktivnosti:

  • upočasnitev
  • agitacija (pri vznemirjenem, prestrašenem bolniku)

D. Področje telesnih znakov

motnje fizioloških funkcij:

  • motnje spanja
  • spremembe apetita (povečan ali zmanjšan)
  • zmanjšano spolno poželenje
  • utrujenost že po običajnem naporu

različne telesne senzacije:

  • bolečine v mišicah in sklepih
  • tiščanje v prsih do bolečine
  • glavobol
  • vrtoglavica
  • bolečine v želodcu in črevesju
  • zaprtje
  • panični napadi

 

5. Kategorije depresivnih motenj

Depresijo uvrščamo med razpoloženjske motnje. Razvrstitev depresije  v sklopu le-teh, pa je odvisna od njene vloge pri maničnih razpoloženjskih motnjah in od pogostnosti pojavljanja. Depresivna motnja je tako uvrščena v naslednje kategorije razpoloženjskih motenj:

Bipolarna afektivna motnja

V tej kategoriji se depresija pojavlja kot bipolarna afektivna motnja:

  • s trenutno blago ali zmerno depresivno epizodo
  • s hudo  depresivno epizodo brez psihotičnih simptomov
  • s hudo depresivno epizodo s psihotičnimi simptomi
  • z istočasnim oziroma izmenjajočim se pojavljanjem depresivne in manične epizode

Depresivna epizoda

Zanjo gre takrat, kadar se depresivnost pojavi prvič, simptomi in znaki pa trajajo najmanj 2 tedna. Epizoda je lahko blaga, zmerna ali huda. Pri blagi epizodi so simptomi in znaki depresivnosti sicer moteči in neprijetni za pacienta, ne ovirajo pa njegovih vsakodnevnih dejavnosti. Zmerna epizoda pomeni velike težave pacienta pri opravljanju vsakodnevnih obveznosti in dela. Huda epizoda pomeni, da je depresivna slika  tako huda, da poleg nezmožnosti opravljanja dela, pacienta obremenjujejo občutki lastne ničvrednosti, ima pa tudi samomorilne misli.

Ponavljajoča se depresivna epizoda

Motnja lahko traja tudi po več mesecev, vmesna izboljšanja pa so različno dolga.

Trajne razpoloženjske motnje

Prisotne so v poteku vsega pacientovega življenja.

Ciklotimija

Razpoloženje pri tej motnji niha od blage depresivnosti do stanja rahle privzdignjenosti.

Distimija

Distimija je kronična razpoloženjska motnja, ki se kaže s prevladujočim slabim razpoloženjem, slabo voljo, pritoževanjem nad življenjem in nezadovoljstva. Vmes so mogoča tudi obdobja dokaj dobrega razpoloženja, ki pa hitro minejo. V to kategorijo uvrščamo tudi: depresivne nevroze, depresivne osebnostne motnje, nevrotske depresije in anksiozno depresivna stanja.

 

6. Depresija vezana na specifična življenjska obdobja

Otroštvo

V tem obdobju se depresivnost lahko kaže z nesamostojnostjo, pretirano odvisnostjo od zanj pomembnih oseb (mati, oče) in s slabšim razvojnim napredkom.

Možno pa je tudi, da se depresivnost izrazi s pretirano živahnostjo otroka. Tak otrok je nemiren, zadirčen, zahteven in moteč.

Obdobje odraslosti

Slabšanje delovne storilnosti in učinkovitosti pri delu, nezmožnost občutiti zadovoljstvo, upadanje spolnega poželenja,  kar potem še bolj prizadene človekovo mnenje o sebi in svoji sposobnosti in privede do samoobtoževanja  ter zatekanja v različne odvisnosti (alkohol, hrana, zdravila).

Obdobje staranja

V današnji profitno usmerjeni druţbi  se posameznikova vrednost enači z njegovo delovno učinkovitostjo, ki pa z leti slabi. Starejši posameznik se tako čedalje težje potrjuje, kar še bolj slabša njegov pogled nase, počuti se odrinjenega in osamljenega, temu pa se pridružijo še vse pogostejše zdravstvene tegobe in slabša ekonomska situacija. V tem obdobju  naraščajo samomorilna nagnjenja.

 

7. Druga obolenja, ki se lahko kažejo z depresijo

  • slabokrvnost
  • obolenja ščitnice
  • jemanje določenih zdravil (antihipertenzivov, antihistaminikov, analgetikov,...)
  • rakasta obolenja
  • kronične bolezni

 

8. Zdravljenje

  • zdravila
  • suportivni ukrepi
  • psihoterapija
  • različne oblike aktivacije (muzikoterapija, gibalno-plesna terapija, slikovna terapija, komunikacijske skupine)

Pri hujših oblikah depresivnosti uporabimo zdravila v kombinaciji s psihoterapijo, pri blagih motnjah pa zadostuje psihoterapija.

Zdravila

Antidepresivi, ki jih je več skupin:

  • zaviralci privzema serotonina
  • reverzibilni zaviralci monoaminske oksidaze A -
  • triciklični antidepresivi
  • heterociklični antidepresivi

Zdravila proti depresiji je treba jemati dovolj dolgo in sicer najmanj 1 leto.

Suportivni ukrepi

  • empatično razumevanje
  • razbremenitev
  • vzbujanje upanja
  • antisuicidalni pakt

Podpora ob zdravljenju z antidepresivi

  • opozoriti na začetno poslabšanje
  • pojasnitev, da je za učinek zdravila potrebno počakati 3 tedne
  • pojasnitev, da antidepresivi ne povzročajo odvisnosti
  • priprava na daljši čas jemanja zdravila
  • aktivni14 dnevni stalež

Cilji psihoterapije

  • odprava simptomov
  • usposobitev za vsakdanje delo
  • učenje normalnega funkcioniranja v domačem okolju
  • motivacija za prepoznavanje in odpravo dejavnikov, ki povzročajo depresivnost
  • preprečevanje ponovitve        
prejšnja stran naslednja stran
domov pomoč
e-pošta forumi
Isci

 
Vsa vsebina teh spletnih strani je izključno informativnega značaja. O svojih zdravstvenih težavah se posvetujte s svojim osebnim zdravnikom ali specialistom.
Vsebino je prepovedano kopirati brez dovoljenja
avtorjev. [0.022s] Ads