Spletno mesto uporablja piškotke za zagotavljanje boljše uporabniške izkušje, spremljanje statistike obiska in prikazovanje oglasov. Z nadaljevanjem obiska spletnega mesta ali s klikom na gumb "Se strinjam" se strinjate z uporabo piškotkov. Se strinjam Več o tem ...
 
 

Nasveti za bolnike z izpeljanim črevesom (stomo)

3. O rehabilitaciji bolnikov z izpeljanim črevesom

Rehabilitacija bolnikov z izpeljanim črevesom je še nedavno veljala za obrobno medicinsko dejavnost. Za bolnika, ki ima izpeljano črevo, pa je osnovni življenjski problem. Dokler ta ni zadovoljivo rešen, je še tako dobro narejena operacija brez veljave.
Rehabilitacija se vedno prepleta z bolnikovim doživljanjem svojega stanja, z boleznijo, ki zahteva takšno operacijo, in z bolnikovo voljo do življenja. Vsak, ki je že bil operiran, ve, kako nejevoljen je sprejel novico o Oveliki nesrečiÓ, ki ga je zadela. Vzelo mu je sapo in na zalogi je imel nešteto vprašanj, ali se ne bi dalo operirati drugače. Če želimo bolezen čim temeljiteje ozdraviti, potem se moramo sprijazniti z odstranitvijo zadnjega črevesa. To dokončno spoznanje bolnika šokira. Zapre se vase. Ko druge rešitve sploh ni, mora ta edina, ki daje upanje na ozdravitev, postati za bolnika sprejemljiva. Ko bolnik to razume in sprejme, se začne pot navzgor. Zelo je zaželeno, da bi bolnika operirali že v tej fazi njegovega optimističnega doživljanja. Tako bo na sam poseg bolje pripravljen in bo bolj vedro prenašal tudi težave, ki se z operacijo pojavijo.
Če je imel bolnik možnost, da se je že prej navezal na nekoga v skupini, ki ga zdravi, je to najboljša rešitev. Ta zdravnik ali sestra pozna že vse njegove skrivnosti in tako po operaciji samo nadaljujeta pogovore, ki sta jih imela prej.
Prej je bilo še vse neznano. In ravno ta negotovost je najhujša. Po operaciji je vse že sklenjeno. Tako kot je, bo tudi vnaprej. S tem novim stanjem se je treba sprijazniti in z njim živeti.
Ko bolnik to uvidi, se pomiri. Začne spraševati in se učiti. Takšno stanje je najbolj ugodno tudi za zdravstveno osebje.
V življenju nas pogosto doletijo razne nesreče. Manjše ali večje. S samim tarnanjem ne dosežemo ničesar. Šele ko se sprijaznimo z novim stanjem, začnemo iskati rešitev. Hiša, ki se je porušila, se ne bo zgradila sama, začeti jo je treba spet graditi. Kako dobrodošla je pri tem vsakršna pomoč. Pomoč operiranemu bolniku predstavlja skupina, ki je bolnika operirala. Na oddelku skrbijo za bolnika sestre. Želimo si, da bi bila vedno med njimi tudi ena, ki se je rehabilitaciji takšnih bolnikov posebej posvetila - sestra negovalka izpeljanega črevesa - enterostomalni terapevt. Pri nas jih je že nekaj, pričakujemo pa, da se jih bo izobrazilo dovolj, da bodo povsod lahko pomagale vsakemu novemu bolniku.
Sestra negovalka bo imela čas za pogovore. Znala bo svetovati primerna sredstva, z bolnikom jih bosta preizkusila in izbrala najprimernejše. Kasneje, že po odhodu domov, se bosta lahko še vedno dobila in sproti reševala probleme, menjavala načine nege in izbirala najboljšega.
Že v času bivanja v bolnici lahko bolniku zelo veliko pomeni obisk nekoga, ki je tako operacijo že prestal in je bolniku na voljo za pogovor. Takšni rehabilitirani bolniki obiskovalci so najprepričljivejši pomočniki zdravstvenih delavcev. Z opisom svoje poti v ozdravitev in nov način življenja bolnika opogumijo in prepričajo, da je tudi na novi način mogoče živeti aktivno in srečno življenje.
Še vedno obstaja nevarnost, da se ti bolniki počutijo izločene, osamljene. Zato je zelo pomembno, da si upajo o sebi spregovoriti tudi v javnosti. Na prvi pogled je stvar preprosta. Toda koliko ovir za normalen pogovor o novem stanju je že v družini! Pogovor s partnerjem, z otroki, z najbližjimi. Potem so tu sosedje, znanci, sodelavci v službi. Mnogi ne bodo razumeli, mnogi se bodo celo bali.
Zato je zelo pomembno, da se takšen bolnik nekam vključi. Bolniki vseh mogočih vrst se združujejo, zakaj se torej ne bi tudi bolniki z izpeljanim črevesom!
Takšno združevanje je zelo pomembno. Bolniku vrne samozavest. Če ga je bolezen nenadoma iztrgala iz družbe, je tu na razpolago vzorec družbe, ki že ve za vse težave, ki mu ni treba ničesar pojasnjevati. Bolnika že sprejema. Tako ja prihranjena nelagodnost, ko je pred družbo potrebno priznati svojo drugačnost. Vemo pa, kako kruta zna biti družba do drugačnih. V društvu bolnikov - v tem vzorcu družbe - ni treba ničesar pojasnjevati. Društvo je zato, da pomaga.
Slepili pa bi se, če bi pričakovali, da bo pomagalo samo društvo ali vpis v društvo. Pomagajo ljudje, ki so v njem. Vsak pomaga s svojimi izkušnjami, ki jih posreduje, s svojim delom, s svojo prisotnostjo. Nič se ne naredi samo.
Zato se je potrebno sestajati v manjših, občasno pa tudi v večjih skupinah. Vse to omogoča čim hitrejšo izmenjavo izkušenj in oblikovanje samozavesti, občutka pripadnosti. To je najhitrejši način, da premagamo občutek odrinjenosti, odpisanosti in izločenosti iz družbe, ki je nastal po operaciji.
Društvo je tudi možnost, da ohranjamo prijateljski stik z osebjem, ki je bolnikom pomagalo do ozdravitve in ki bo vedno na razpolago tudi kasneje, če bo treba še kaj svetovati ali pojasnjevati.
Čakanje ne reši ničesar. Čimprej je potrebno začeti z delom. Samo delo in delovni uspehi človeka hrabrijo. Vsak novi član more v društvu nekaj prispevati. Če drugega ne, pa nekaj dobre volje na srečanju vsak mesec.

prejšnja stran naslednja stran
domov pomoč
e-pošta forumi
Isci

 
Vsa vsebina teh spletnih strani je izključno informativnega značaja. O svojih zdravstvenih težavah se posvetujte s svojim osebnim zdravnikom ali specialistom.
Vsebino je prepovedano kopirati brez dovoljenja
avtorjev. [0.004s] Ads