Spoštovana Nina,
ker ne vem v kakšnem kontekstu ste imeli v mislih jecljanje in v katerem obdobju, vam bom natrosil nekaj splošnim podatkov. Bolj ali manj izraženo jecljanje je prehodna motnja v času, ko se otrok nauči govoriti. Jecljanje, kot trajna motnja, pa se lahko razvije zlagoma kot izraz emocionalnih motenj v odnosu otrok-okolica, ali pa nastane hitro, kot reakcija na močno čustveno traumo. V vsakodnevnem pogovoru radi rečemo, da nam »beseda zastane v grlu«, ko se prestrašimo. Kratkotrajno jecljanje, povsem »normalno«, se lahko pojavi tudi sicer, kot odziv na nenaden, močan emocionalni dogodek, morda s sočasnim zardevanjem in podobno. Res pa je, da srečujemo jecljanje pri dečki pogosteje kot pri deklicah (tudi do 6x). Ta govorna napaka tudi ni kdove kako redka motnja - zasledimo jo pri okoli 1% šolarjev. Bolj izraženo je jecljanje takrat, ko smo psihično napeti. Običajno izgine ob šepetanju ali petju. Takega otroka potrpežljivo poslušajmo, glejmo ga v oči, da ima z nami neposreden stik, ne prekinjajmo ga; jecljanje ignorirajmo, dajmo mu vedeti, da je ljubljen in sprejet. Potrpežljivo mu pomagajmo, da pove, kar je želel. Pri dolgotrajnem in trdovratnem jecljanju, ko je prisoten že posledični strah pred govorom, pa je na mestu vključiti strokovnjaka; potrebna bo morda psihoterapija in govorne vaje. Pri zdravljenju je potrebno upoštevati seveda otroka kot celoto, njegov telesni, umski in čustveni razvoj.
Lep pozdrav !
Franci Beigot, dr. med. |
